Linna*

Tako nekako bi lahko opisala konec mojih počitnic, ki je na žalost vedno bližji.

Danes sem prišla domov, iz sončnega in vetrovnega Punata, kjer sem preživela štiri dni z Tinom. ( Punat je majhno mestece na otoku Krk ). Odpravila sva se v soboto dopoldne v Punat pa sva prišla ob petih popoldan… Vozila sva se skoraj 7 ur, ne pa kot ponavadi 3 ure. Razlog tiči nikjer drugje kot v najhujših zastojih od meje, pa vse skozi Rijeko, skoraj do mosta Krk. V avtu brez klime na soncu in seveda niti šapica vetra pa se lahko enostavno zjočeš. Tin je pri meji obupal, zato sva zamenjala sedeže. Tako sem zasedla voznikov sedež in se premikala po en meter, dve uri skupaj… Tin pa je hodil zraven avta, saj v avtu ni bilo za zdržat. Ko sva prišla do mosta, se je vse skupaj končnu umirilo. Pot je potekala gladko naprej. Drugi šok, ki me je pripravil do tega da sem vse skupaj poslala u “tri pm” pa je bil v kampu. Prostor kjer naj bi stal najin šotor, je bil obsijan s soncem od jutra in do večera. Po celem dnevu popolnega kuhanja na soncu, ti gre enostavno na jok. Končno se je sonce skrilo, tako da sva postavila šotor, napihnila turbo maksimus, in v miru predvsem pa v senci in hladnem vetriču nekaj pojedla. Počasi mi je Punat in morje postajalo vedno bolj ušeč, čeprav je morje bilo valovito in ne ravno toplo Bilo je fajn… vendar je vse skupaj prehitro minilo. Tako kot so minile moje počitnice. Doma sem še dober teden, potem pa pride tisto kar s sošolci čakamo že celo leto… Maturantski in seveda Krf Najboljše za konec počitnic, čeprav je zraven že tisti grenak pridih šole, ki nas čaka po Krfu.

Neglede na vse, tele počitnice so bile carske

(Slike še pridejo )

Ko sem takrat prišla domov, se mi je srce razlilo v notranjosti. Nisem vedela kaj naj pričakujem, nisem vedela, kaj naj si mislim. Lebdela sm nekje daleč nad oblaki, zemlja je bila tako daleč. Vedela sem, pristala bova skupaj… Šole je bilo konec, najhujši konec kar je le lahko. Izgubila sem drago osebo, odšla je za vedno in ne bo je več nazaj. Tolažil si me, dejal si vse bo še dobro. Tvoj glas, in tvoj objem me je potolažil, tako zelo… vmes med temi besedami pa je bilo vse tako zlagano. Takrat bi se brez prijateljice zlomila, ostala bi nad oblaki, lebdela bi še naprej. Vse se je tako zakomliciralo, vse je bilo drugače kot si pravil. Mesec počitnic je mineval kot po tekočem traku. Vse se je spremenilo… Bilo je vse tako drugače.. Trenutke si posvečal samo meni, vsak tvoj pogled je bil namenjen le meni. Bil si le moj. Tvoj glas pa je bil še slajši. Niti za minuto se te nisem naveličala poslušati, niti za minuto se nisem naveličala zreti v tvoje modre očke,…

Po enajstih mesecih se še vedno ne naveličam poslušati tvojega glasu, še vedno se zazrem v tvoje očke. S teboj, je vse tako preprosto, vse tako kot v pravljici,… In vse traja, in traja… In to mi je všeč, takoo zelo

• Spet, bujenje navsezgodaj … (vsaj med počitnicami bi mi lahko privoščili minutko več, spanja)
• Še vedno dež…dež in dež… Kje je poletje?
• Dejansko mi je tako dougčas da sem brez preganjanja mame pospravila celo stanovanje…
• Posluša se mi Željko Samardzič - Ne daj da te rade ( oja res se mi slabša :S)
• Ne da se mi sedeti doma, pred računalnikom in početi nič…
• Ko pomilsim da moram drug teden spet v Ljubljano, samo po spričevalo…me resnično mine vse…
• Sočustujem s sošolko, ki se mora učiti za popravni za angleščino… Vem da ni ravno najboljše…
• Trenutno, imam čisto preveč časa… :S

Vse skupaj se je začelo že en teden prej. Ko smo se na pjači v lokalu na poljanski kurile zaradi vročine. “Gremo u torek na morje!” Vse takoj zainteresirane, “pa pejmo ane”. V ponedeljek po vikednu, nas je v Ljubljani pričakalo zeloo slabo ureme. Že skoraj je padla odločitev da v torek ne gremo nikamor, in ostanemo v Ljubljani. Vseeno smo se zvečer dogovorile da ob petih vstanemo in prečikiramo vreme… In smo vstale, vreme je bilo zmerno do pretežno oblačno Padla je odločitev in smo šle… Jst, Tina in Sabina. Poklicale smo taksi, da nas je odpeljal do železniške, vlak smo imele namreč 5.55. Kupile smo povratne karte in se odpeljale proti Kopru. V Divači smo se presedle, in ob 9.15 smo bile v Kopru. Do Portoroža smo prišle s taksijem Sonce-ki je zelo đabe… V Portorožu pa ni sijalo ravno sto sonc, ampak je bilo oblačno. Vremenu se nismo dale, zato smo šle do Merkatorja po pijačo, in hrano. In potem na pomol… Ljudje so se počasi nabirali, in vzdušje je postalo prijetneje, bolj poletno in morsko. Počasi se je pokazalo tudi sonce, in ure so minevale kot za stavo. Počasi je začelo sonce kar fejst pripekat. Tako da je prou sedlo zaplavati, v ne ravno toplem morju Pozno popoldne smo šle na pico, in potem nazaj na pomol, sončit Kmalu je bila ura 17h in počasi nas je čakal odhod domov oz. Ljubljano. Še prej pa smo na žalost ugotovile, da smo popolnoma opečene, zato smo zavile še v Merkator po vlažilno kremo.. Skoraj nobenga sonca, me pa smo bile rdeče kot rakice Poklicale smo taksi, in po pou ure je končno prišel… Vlak smo imele 19.10, v Ljubljano pa smo prišle 21.45. Pot se je tako zeloo vlekla, da smo komaj čakale da pridemo v Ljubljano in v dom. Popolnoma utrujene, opečene in polne novih vtisov, in odlično preživetega dneva ki je bil za nami, smo prišle v dom, šle pod tuš in zaspale v trenutku.

Z izletom v Portorož smo dočakale tudi konec pouka,… In “zapile” ponovno uspešno šolsko leto

Okej, to si pravim že od začetka maja…Da je še dober mesec do konca šole… Ampak ne, vlečejo se tedni, bolj ko gre h koncu več je učenja in več komplikacij  … Danes sem odpisala poslovno mato, katero moram pisat 4, ker se mi gre za uspeh-pravdobr uspeh :S … Test me je popolnoma zafrustriral, itak je bil kr en. Upajmo na najbolše… Sicer pa, pred mano je delovni vikend, in vikend učenja… Še dva tedna potem pa praksa, in potem direkt na morje … Najboljše pa pride na koncu - maturantski in Krf .

Vendar do tega je vseeno…še maloo…

Letos je bil moj prvi maj malo drugačen. Za spremembo prejšnih let, letos nisem videla niti enga kresa. Za prvi maj sem bila namreč v Poreču, z mojim dragim . Odjadrala sva v ponedeljek 28.4, ravno na najinih devet mesecev .

V ponedeljek sva prispela v Poreč zgodaj popoldan, v hotelu sva dobila ključ od sobe, kjer sva imela res lep razgled, nato pa sva se šla šetat ob obali.

Ponedeljek je minil, in prišel je torek in zeloo slabo vreme. Dež je padal cel dan, niti pretirano toplo ni bilo. Tinovi starši so predlagali izlet v Pulo, in tako smo šli. Ogledali smo si Pulo in par njenih znamenitosti. Negledi ne dež, je bilo vseeno lepo, čeprav so mi čevlji popolnoma premočili.

V sredo je bil spet sonček in s Tinom sva se zapeljala do Poreča (najin hotel je bil namreč par kilometrov iz Poreča). Prešetala sva se mimo štantov, potem pa sva šla na pico, v restavracijo ki je že na zunaj izgledala na nek način smešna. Natakar naju ni razumel skoraj nič, in sva komaj naročila. Potem ko je prinesel pice se je na račun nerazumevanja še zezau, češ da je prinesel čisto drugo pico, ampak bila je prava . Na koncu ko sva hotela račun je dejal če hočeva še kavo, da časti kuča… in potem nama je zraven kave prinesel še rakijo. Ker se mu nisva hotela zamerit sva jo pač mogla spiti… Čeprva zelo težko, vsaj jaz Kako pa sva preživela noč na prvi maj, pa bom rajši tiho, ker mi manjka par delcev v spominu . V četrtek nisva vedela kaj bova, zato sva šla na mini golf, jooj bruk tisoč in ena…

.

Po koncu mini golfa sva se šla pražit na bazen, in četrek je minil kot bi trenil… Na žalost je prišel tudi petek, in z njim odhod domov. Ustavila sva se še u Umagu, in potem še u Portorožu. Ko sva prišla nazaj v Idrijo, naju je pa zelo zeblo, ker je tukaj kr nekaj stopinj manj

Sicer pa… Te prvomajske počitnice so bile najboljše in najlepše…

Bolje rečeno v čakalnici… Pred mano je bilo najmanj 6 ljudi. Ko sem končno prišla na vrsto, me je zdravnica poslala v labarotorji, in rekla da naj pridem nazaj z izvidi, potem bova pa naprej govorile…  No, da povem na kratko zakaj sem sploh šla v soboto v ZD. Staknila sem virozo, kašlam kot pri norcih, pa še bolečine v ledvenem delu sem imela. Ko sem opravila v laboratoriju sem šla nazaj v čakalnico. Da sem ponovno prišla na vrsto sem čakala 1 uro, in pou! Jao počasi se ti začne že rolat. In na koncu mi je zdravnica rekla samo, da me ne bolijo ledvice ampak križ…ja fajn ne... In še za moj prehlad je rekla, tukaj ti nemorem pomagat nič, je pač viroza, saj bo minila… Hmm obetavno…

Upam da bo sobota vsaj v nadaljevanju bolj kul

Vozniški izpit seveda

Po treh mesecih drjavanja v Ljubljani, mi ga je končno uspelo narediti Seveda mi ga je po čudežu uspelo narediti v prvo V torek, sem izpit naredila, in šele danes sem dojela da ga dejansko imam

Drajvala sem Hondo Jazz, tko da je vožnja v Cliotu, ki ga imamo doma fejst drgačna…

Lep vikend

V sredo 2. aprila smo imeli ekskurzijo (spet). Iz Ljubljane smo se odpravili ob 8h zjutraj, in se odpravili proti Celju. Vožnja je trajala približno urco in pol. Ko smo prispeli v Celje smo morali najprej prehoditi celo Celje da smo prišli do fotografskega ateljeja Pelikan. V njem smo videli delavnico mojstra Pelikana, v kateri je razvijal slike, in seveda imel svoj fotografski studio. Ogledali smo si slike, jih prekomentirali, in se zadovoljni odpravili naprej . V Celju smo si ogledali še Celjski muzej in nato nas je pot vodila v Velenje. Ko smo prispeli v Velenje smo bili pou ure frej, zato smo se odpravili proti Velenjskemu jezeru. ( Ki je dejansko popolnoma onsnažen)

Sloni (niso pravi ne ;)), “mi” k smo se nekak skupi držal, jst pa tina, in spet “mi”

No, in potem je prišel moj najhujši trenutek. Prišli smo do Velenjskega rudnika. Ko smo dobili čelade, in vso opravo, smo se spustili 180m pod zemljo, z dvigalo ki gre 4m/1sek. Dejansko mi je pritisk narasel, in me je kr mal stisnilo, ko smo se sprehajali po rudniku. Uprizorili so potres, in zamislite si… 180m pod zemljo, vse se trese, ti pa itak nemorš nič… Obuuuup Ko smo prišl do sredine rudnika smo imeli rudarsko malico, nato pa še naprej na vlakec, in nazaj z dvigalo proti vrhu. Moj sklep-nikoli več v ta rudnik…bilo je preveč scary za moje živčke.

Pa še naša “skupinska slika”

Sicer pa, priporočam ta ogled še komu, ki ima vsaj mal bolše živčke kot jaz

Par dreves, nekaj trave, cesta in na stotine hiš. To je tisto kar vidim, če se usedem na mizo v sobici, ki je velika, tako 4×4. V četrtek ko sem prišla v sobo, sem prižgala naš “radio”, to je tako rekoč napravica z dvema zvočnikoma, ki nam počasi že crkuje, Kaj več si ne moremo privoščiti pri treh vtičnicah v sobi. V daljavi sem že slišala, da po hodniku prihaja ena od cimr.. Na hitro odzravim in naprej gledam skozi tisto oguljeno okno. Ene od naših sosed so nune (hjoj ker čudn lajf morjo met…) Ta četrtek res ni bil moj dan, pa še na radiu je bila tisti trenutek blazno pocukrana pesem… Najrajši bi tisti trenutek zletela domov ampak dejstvo da ostanem v Ljubljani do sobote me je ubijalo… Sedaj je vikend mimo… Delovna sobota v šoli, končno mimo. Jutri pa spet v Tisti Staro Ljubljano….